Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Lanuin

Triglavski narodni park

Triglavski narodni park (TNP) je edini narodni park v Sloveniji. Ime je dobil po Triglavu, ki se v osrčju parka dviguje najvišje (2864 m) in je hkrati tudi najvišji slovenski vrh. Ime Triglav ni povsem pojasnjeno. Nastalo je bodisi zaradi značilne podobe gore z jugovzhodne strani bodisi kot spomin na najvišje božanstvo iz časa poganstva, ki je imelo sedež na njegovem vrhu. Velja za simbol slovenstva, ki je tudi na slovenskem grbu in zastavi.

TNP se razprostira na severozahodu Slovenije ob meji z Italijo in blizu meje z Avstrijo, na jugovzhodnem delu alpskega masiva. Skoraj popolnoma se prekriva z Vzhodnimi Julijskimi Alpami. Obsega 880 kvadratnih kilometrov, kar je tri odstotke površine Slovenije. Spada med najstarejše evropske parke; prvo varovanje sega v leto 1924, ko je bil ustanovljen Alpski varstveni park. Osrednje poslanstvo javnega zavoda TNP je varovanje narave, opravlja pa tudi strokovne in raziskovalne naloge.

_________________
A pure heart is rare to find...

Lanuin

Bled

Blejsko jezero

Jezero je nastalo ob umiku Bohinjskega ledenika. Dolgo je do 2120, široko do 1380 m, največja globina je 30,6 m, po izvoru je tektonsko. Bohinjski ledenik je naravno tektonsko udorino po zadnji würmski poledenitvi poglobil in ji dal današnjo obliko.Kotlino je zalila voda, ko se je led stopil. Večjih naravnih pritokov jezero nima, napaja ga le nekaj studencev. Termalni vrelci v severovzhodnem delu so zajeti v treh plavalnih bazenih – Grand hotela Toplice, hotelov Park in Golf. Slikovitost poudarja otok v zahodnem delu jezera.

_________________
A pure heart is rare to find...

Lanuin

Blejski otok

Eno od prvih stvari, ki jih opazimo na Blejskem jezeru je prav gotovo Blejski otok. Otok je kar dobro prekrit z zelenjem, ki skoraj zakriva otoške zgradbe; to so zvonik, cerkev, kaplanijo in proštijo ter malo puščavnico. O otoku obstaja veliko legend, eno je v svojem mojstrskem delu uporabil celo naš največji pesnik France Prešeren.

Legenda, ki jo je uporabil, pravi da je bilo na otoku svetišče staroslovanske boginje Žive, ki naj bi ga varovala Bogomila in Staroslav. Strokovnjaki so rekonstruirali arhitekturni razvoj otoške cerkve Marijinega vnebovzetja. V zgodnjem srednjem veku je bil na mestu današnje stavbe predkrščanski, verjetno staroslovanski kultni prostor. Na otoku so odkrili 124 grobov s skeleti iz 9. do 11. stoletja. V tem času pa so bili narejeni tudi temelji predromanske kapele. Verjetno gre pri tej stavbi za sled misionarskega delovanja oglejskega patriarha Pavlina, sodobnika Karla Velikega. Prvi sledovi briksenških oblasti na otoku so temelji romanske kapele, na mestu predromanske. Triladijska bazilika, katere temelji so dobro vidni in ohranjeni, je bila najbrž zgrajena sredi 12. stoletja.

Enoladijsko gotsko cerkev z velikim prosto stoječim zvonikom so ob južni strani zgradili leta 1465, ko je prvi ljubljanski škof Sigmund Lamberg posvetil novi prezbiterij in glavni oltar. Prosto stoječi zvonik je prav tako posebnost, saj kaže značilen vpliv beneške šole. Sam zvonik je visok 52 m, zanj pa je značilen tudi gotski obok nad vhodom in pa kamen, ki se mu reče ajdovo zrnje in ima veliko luknjic, iz katerega je bil obok v 14.-15. stoletju tudi narejen. Sredi 17. stoletja so na mestu gotske cerkve sezidali podložno, banjasto obokano zgodnjebaročno cerkev, ki so jo leta 1685 prezidali.

Trije stranski oltarji iz črnega marmorja so delo ljubljanskih kamnosekov M. Cusse in F. Ferrata. Slike v njih je naredil neznani mojster in se nanašajo na beneško šolo 17. stoletja. Četrti stranski oltar, posvečen sv. Ani je s konca 17. stoletja, slika v njem pa iz Layerjeve delavnice v Kranju. Glavni oltar z razgibano baročno arhitekturo in bogato pozlačeno rezbarijo datira v 40. leta 18. stoletja. Oltarna kipa predstavljata donatorja blejske posesti Henrika II. in njegovo ženo Kunigundo. Leseni reliefi na oltarni mizi in tabernakelj so iz 2. polovice 19. stoletja.

Posebna znamenitost otoške cerkve pa je zvon želja, ki privlači mnogo turistov in je bil izdelan leta 1534 v Padovi; izdelal ga je F. Patavino. Zvonovi v zvoniku so iz 1. polovice 18. stoletja. Druge zgradbe in pa obzidje, ki varuje zgradbe na platoju so dobile končno obliko v 17. stoletju. Leta 1655 je nastalo monumentalno stopnišče z 99 kamnitimi stopnicami, ki vodijo na vrh otoka. Cerkev je bila leta 1972 restavrirana. Vodnjak na otoku je bil urejen leta 1888. Uredil ga je Windischgraetz, v spomin princesi, ki je umrla zelo mlada. Ta voda je iz naravnega izvira in je pitna.

Še pred pokristjanjevanjem je bilo na otoku slovansko svetišče - tempelj boginji Živi, ki je bila boginja ljubezni. Po pokristjanjevanju leta 745 so bili prisiljeni zamenjati mnogoboštvo za krščansko vero. Nato so boginjo Živo zamenjali s krščansko različico Marijo. Ob 99 stopnicah so na levi strani zgradili še malo Marijino kapelo, kjer so ljudje prav tako lahko molili. Na zelenici pred cerkvijo pa se nahaja tudi kip Marije Magdalene, ki se je ukvarjala z najstarejšo obrtjo na svetu in je njena prisotnost na tem kraju nekoliko vprašljiva, saj je bil otok stoletja romarska pot.
_________________
A pure heart is rare to find...

Lanuin

Portorož (italijansko Portorose - Pristanišče, oz. mesto vrtnic) je slovensko obalno mesto ob Piranskem zalivu v občini Piran. Portorož je izrazito turističen kraj s hoteli, marino, v bližini pa so Sečoveljske soline in manjše mednarodno letališče.

_________________
A pure heart is rare to find...

Lanuin

Sečoveljske soline so bile nekdaj med največjimi na tem območju. Danes so soline opuščene in so postale naravni rezervat za ptice. Leta 1989 so bile razglašene za krajinski park. Sečoveljske soline spadajo med *Ramsarska mokrišča Slovenije (obalno in antropogeno mokrišče). Ramsarsko področje Sečoveljskih solin obsega 650 hektarjev v ustju reke Dragonje.

Lahen vetrc in vonj po soli še zmeraj očarata sprehajalce v vseh letnih časih. Poleg občutja Mediterana, lahko v Muzeju solinarstva pridobimo dragocene informacije o zgodovini in pridobivanju soli.
Obala Piranskega zaliva s turističnimi kraji, je pomemben turistični in kongresni center Slovenije. Razvoj pa so omogočile prav soline...že v 19. stoletju so uvideli zdravilne učinke solinskega blata in turizem je zaživel...

_________________
A pure heart is rare to find...

Lanuin

Grad Snežnik leži ob koncu Loške doline, danes sicer odmaknjene od prometnic, nekoč pa pomembnega dela jantarne in kasnejših rimskih in srednjeveških poti proti središču Evrope.

Ker sta se kljub vojnim časom ohranili tako njegova podoba kot oprema, kakršni so vtisnili dvorcu zadnji lastniki, knezi iz saške rodbine Schönburg Waldenburg, je Snežnik do obnove, ki zdaj poteka, omogočal vpogled v življenje v lovski in počitniški rezidenci ob jezercu, na robu gozdov in v zatišju ohranjenega okolja Loške doline.

Vse omenjeno pa - kljub zaprtosti gradu - prijazno vabi pohodnike, kolesarje, samotne občudovalce gozdnega življenja in tenkočutne poznavalce rastlinskega bogastva v dolino in na pobočja mogočnega soimenjaka Snežnika.

_________________
A pure heart is rare to find...

Lanuin

V srednjem veku se kraj prvič omenja leta 838, ko naj bi mejnemu grofu Salachonu pribežal slovansko-panonski knez Pribina. Verjetno je že takrat stala na grajskem griču utrjena postojanka ali celo grajska stavba. Sicer pa se grad v pisnih virih prvič omenja 29. septembra 895, ko je kralj Arnulf podelil velikašu Valtunu posesti v Brestanici in v Krškem. Tako je grad Rajhenburg prvi pisno omenjeni srednjeveški grad v Sloveniji.

V začetku 10. stoletja je bil v bojih z Madžari porušen. V letih 1131 - 1147 ga je dal Salzburški škof Konrad na novo pozidati. Salzburški škofje so imeli v kraju od leta 1222 dalje krajše obdobje svojo kovnico denarja, grad pa so dajali v najem. Skozi stoletja so se na gradu zvrstili različni lastniki in mu vsak po svoje dali svoj pečat. Rodbina Rajhenburških je bila na gradu od leta 1141 - 1570, ko je izumrla. O njih govori med drugim zanimiva legenda. Dokončno podobo je dobil grad za časa lastnikov Gallensteinov v začetku 17. stoletja.
Med pomembnejše lastnike štejemo tudi grofe Attemse, ki so bili, poleg drugih gradov v Posavju, tudi lastniki rajhenburškega gradu. V 19. stoletju se je na gradu zvrstilo več lastnikov, dokler niso leta 1881 grad kupili trapisti - menihi iz Francije, ki so ga preuredili v samostan.
Aprila 1941 so Nemci menihe pregnali, grad pa preuredili v preselitveno taborišče za izgon Slovencev. Prav preko tega taborišča je odšlo na pot izgnanstva največ Slovencev - okrog 45.000. Po vojni so bili na gradu zapori, od 1968 dalje pa se grad spreminja v muzejski objekt. O tej kalvariji priča obsežna in strokovno postavljena razstava na gradu, katere avtor je dr. Tone Ferenc.
Na gradu je tudi razstava o življenju in delu trapistov, ki so živeli 60 let. Je preprosta domiselna, vendar na strokovnem nivoju. Njena avtorica je Irena Fürst.

Od leta 1995 pa si je mogoče ogledati tudi razstavo o zgodovini kraja pod naslovom Brestanica skozi čas.
Na gradu je tudi GALERIJA SAMORASTNIKOV v kateri so občasne razstave umetnikov.

_________________
A pure heart is rare to find...

Lanuin

Rimska naselbina Emona (Colonia Emona (Aemona) Iulia tribu Claudia) je sicer nastala leta 15, prve omembe Ljubljane z današnjim imenom pa segajo v leto 1144 z imenom (Laibach) in 1146 (Luwigana). Po letu 1220, ko dobi mestne pravice, pride Ljubljana v letu 1335 pod Habsburžane, 1461 postane sedež škofije. Habsburška vladavina je bila prekinjena le med letoma 1809 in 1813, ko je bila Ljubljana glavno mesto francoskih Ilirskih provinc. Leta 1821 je mesto gostilo ljubljanski kongres.

V drugi polovici 19. stoletja se je Ljubljana uveljavila kot politično in kulturno središče Slovencev. Ob propadu Avstro-Ogrske leta 1918 je postala Ljubljana sedež Dravske banovine, po II. svetovni vojni, pa glavno mesto jugoslovanske socialistične republike Slovenije. Glavno mesto je ostala tudi po osamosvojitvi leta 1991.

Ljubljano so večkrat prizadeli potresi. Po potresu 1511 je bila ponovno zgrajena v renesančnem slogu, po katastrofalnem potresu v 1895 pa v neoklasicističnem in secesijskem slogu. Med obema vojnama je nastalo precej zgradb, ki so bile delo znamenitega arhitekta Jožeta Plečnika.

V letu 1693 je bila ustanovljena Academia operosorum Labacensis, ki ji je sledila Academia philharmonicorum) leta 1701. Ljubljana je dobila univerzo leta 1919, Slovensko akademijo znanosti in umetnosti pa leta 1937.

_________________
A pure heart is rare to find...

Lanuin

Logarska dolina leži v Kamniško-Savinjskih Alpah in je poimensko deljena na spodnji del Log (mokri, ilovnati travnati svet), srednji del Plest (večidel gozdnati svet) ter zgornji del Kot (gozdnati in gruščnati svet). Posamezne domačije v dolini štejejo skupaj 35 prebivalcev. Dolina je bila leta 1987 zavarovana kot krajinski park, ki se razteza na 24 km².

Logarsko dolino obkrožajo vrhovi Strelovec (1763 m), Krofička (2083 m), Ojstrica (2350 m), Lučka baba (2244 m), Planjava (2394 m), Brana (2252 m), Turska gora (2251 m), Mrzla gora (2203 m). Zaključuje se v zatrepu pod krnico Okrešelj, kjer v višini 1280 vre na dan ledeno mrzla Savinja (3ºC) in brzi proti Slapu Rinka.

Čeprav pri Logarski dolini ne gre ravno za ozko dolino, saj je njena najmanjša širina približno 500 m, je pojav inverzije zaradi vpliva severnega anticiklona zelo pogost. Pri razporeditvi temperatur na pobočjih pride do veljave razlika med prisojno in osojno lego, kar se pozimi kaže v različnih snežnih in lednih razmerah.

Po dolini je speljana sprehajalna pešpot (2-3h), ki vodi mimo zanimivosti: izvira potoka Črna, lesene riže, bulastega jesena, oglarske bajte, itd.

_________________
A pure heart is rare to find...

Lanuin

Zgornja Vipavska dolina leži na zahodnem delu Slovenije, na prehodu iz Furlanske nižine v osrednjo Slovenijo. Od vzhoda proti zahodu jo oklepajo planote Nanos, Hrušica in Trnovski gozd, na jugu jo od Krasa ločijo Vipavski griči. Za dolino je značilna precejšnja geografska razgibanost, saj se nadmorska višina razteza od 60 metrov (rokav Vipave pod Batujami) pa vse do 1495 metrov (Mali Golak).

Območje pokrivata občini Ajdovščina in Vipava. Njuna skupna površina je 352 kvadratnih kilometrov, imata pa približno 22500 prebivalcev.

Pomembna značilnost doline, ki vpliva na vse tukajšnje življenje, je odprtost samo proti zahodu. S te smeri prodira vpliv sredozemskega podnebja, zaradi česar je vegetacijska doba za dva meseca daljša kot v osrednji Sloveniji. To omogoča rast in vzgojo tipičnih sredozemskih in drugih rastlinskih vrst, ki zahtevajo obilico sonca in toplote (smokve, kaki, lovor, oleander...). Kljub temu je podnebje na severnih visokih planotah povsem celinsko, zato tam zgoraj pozimi ne manjka snega. Prepletanje sredozemskih in celinskih vplivov se odraža tudi v pestrosti živalskih in rastlinskih vrst. Med njimi najdemo precej endemitov.

Ko govorimo o podnebju, nikakor ne smemo po-zabiti omeniti znane vipavske burje. Ta severo-vzhodni veter se z gorskih vrhov zaganja v dolino s hitrostjo do 180 km/h in s tem pomembno kroji življenje prebivalcev.

Zgodovinarji domnevajo, da je bila Vipavska dolina naseljena že v času pred našim štetjem, morda celo v mlajši kameni dobi. Zagotovo pa je velik razcvet doživela v času rimskega imperija, o čemer priča vrsta najdbišč. Na teh tleh se je tudi odvijala znana bitka med stotisočglavima vojskama rimskega cesarja Teodizija in uzurpatorja Evgenija, ki je vplivala na poznejši razvoj celotne Evrope. Bitka je trajala dva dni, 5. in 6. septembra 394, in je velja za neposredni povod razpada rimskega cesarstva na dva dela.

V Vipavsko dolino so kasneje radi prihajali tudi drugi mogočneži in bogataši. Prav po številnih gradovih, ki so si jih tu zgradili, je dolina dobila svoj vzdevek Dolina dvorcev in gradov. Zapuščino nekdanjih graščakov najdemo v Vipavi, Ložah, na Colu, Slapu, Velikih Žabljah, Vipavskem Križ in drugod. Žal je večino med njimi že močno načel zob čas. Nekateri, na primer dvorec Zemono, pa še vedno uživajo svojo slavo.

Sicer pa je bogata kulturna dediščina še ena od značilnosti Vipavske doline. V prvi vrsti lahko omenimo številne ohranjene cerkve, ki so na-stajale od gotike naprej. Poleg njih štejemo med kulturne spomenike tudi cela naselja, Vipavski Križ, Goče in Šmarje ter urbani jedri Vipave in Ajdovščine. V Taboru nad Črničami pa je ohranjeno eno redkih taborskih naselij pri nas.

Že bežen pogled po Vipavski dolini popotniku pove, da je tu doma kmetijstvo. V nižini so podnebni pogoji skoraj idealni za pridelovanje sadja in zelenjave. Na gričevju, obsijanem s soncem, pa se razprostirajo vinogradi, ki dajejo slovito vinsko kapljico. Vipavci so že v Valvazorjevih časih oskrbovali Dunaj in druga večja mesta z vinom in zgodnjim sadjem (češnje, breskve, marelice). V skoraj vsaki vasi vinogradniškega območja so se ohranile obokane kleti (“velbani hrami”), v katerih pogosto doni pesem domačinov in vedno toplo sprejetih gostov. Tako kot drugod po Sloveniji pa se je tudi tu po drugi svetovni vojni pričela hitra industrializacija. Na srečo v dolini ni nikoli “zacvetela” težka, umazana industrija. Namesto nje so domačini postavili zlasti živilsko predelovalno obrate. Poleg teh pa je razvita še tekstilna, lesna in gradbena industrija. Gospodarski prvaki Vipavske doline so tako Agroind “Vipava 1894”, Fructal, Mlinotest, Tekstina, Primorje, Lipa in drugi s področja malega gospodarstva in podjetništva.

_________________
A pure heart is rare to find...

Lanuin

Arboretum Volčji Potok, tudi Souvanov park, je načrtno urejen park in nasad lesnatih rastlin (dreves in grmovnic ), ki služijo v raziskovalno - prosvetne namene. Nahaja se poleg istoimenskega naselja Volčji Potok pri Kamniku. Osrednji slovenski arboretum je 1952 kot študijsko središče ustanovila agronomska fakulteta iz Ljubljane. Arboretum Volčji Potok je kulturno - prosvetna ustanova vsesplošnega pomena. Razteza se na 88 hektarih in obsega pet urejenih jezer in 30 hektarov gozda, v katerem je zlasti pomembna pri nas redka združba jelke in tropskega mahu. Bogata je tudi zbirka bukev, brez, hrastov, lip, javorov, japonskih češenj, magnolij, borov, jelk, cipres, smrek, tis, tuj, in rododendronov. Skupno je v parku preko 4500 domačih in tujih rastlinskih vrst dreves, grmovnic in drugih rastlin.

_________________
A pure heart is rare to find...

Lanuin

Maribor je drugo največje mesto v Sloveniji. Je gospodarsko, univerzitetno, kulturno, športno in sejemsko središče severovzhodnega dela države. Leži v srcu srednje Evrope, na sečišču pomembnih prometnih poti iz srednje v jugovzhodno Evropo ter iz zahodne Evrope v Panonsko nižino. Leži ob reki Dravi, na stiku petih različnih pokrajinskih enot: prometno in energetsko pomembne Dravske doline, živinorejskega in turističnega Pohorja, gozdnatega in kmetijskega Kozjaka, vinogradniških in sadjarskih Slovenskih goric ter poljedelskega Dravskega polja. Mestu je ta lega odmerjala precejšnjo vlogo že v preteklosti, odmerja mu jo danes in mu jo bo bržčas še bolj v prihodnosti.
Maribor je v slabem tisočletju doživljal vzpone in padce. Mestne pravice je dobil v 13.stoletju, v poznem srednjem veku pa je bilo mesto prisiljeno opasati z močnim obzidjem, da je zavračalo turške vojske, ki so tod rinile proti osrčju Evrope. Na Lentu, starem mestu ob Dravi, so njihovi ostanki še dobro ohranjeni.
In kako je mesto dobilo ime? Prvič ga je v nekem pismu leta 1836 zapisal pesnik Stanko Vraz. Sestavil ga je iz osnove mar (kar pomeni vnemo, skrbnost) in pripone bor (boj) po zgledu na nemško-zahodno slovansko dvojico Brandenburg: Branibor. Pesnik in politik Lovro Toman je leta 1861 ime pesniško utrdil s pesmijo Mar i bor. Dotlej, pa še kasneje, so Slovenci v ljudski govorici za mesto uporabljali ime Marporg, prirejeno po nemškem Marburg, nastalem iz srednjeveškega Marcpurch, kar je pomenilo grad v obmejni krajini.

_________________
A pure heart is rare to find...

Lanuin

Cérkniško jézero leži v jugozahodni Sloveniji, v južnem delu Cerkniškega polja. Cerkniško jezero je presihajoče jezero s površino 26 km², ko je kraško polje poplavljeno - površina je lahko velika celo do 38 km². V največjem obsegu je dolgo 10,5 km in široko 4,7 km in je največje jezero v Sloveniji. Največja globina jezera je okoli 10 m. Gladina niha od 546 do 551 m nadmorske višine. Na Loškem polju ponika potok Obrh in pride na površje na Cerkniškem polju kot potok Štržen. V jezero priteka tudi voda iz podzemlja ene najlepših vodnih jam - Križne jame. V kraško polje se stekajo tudi Cerkniščica in vode iz Javornikov. Vsa ta voda ponika v požiralnikih na Cerkniškem polju v večih smereh: en del priteka kot potok Rak v Rakov Škocjan in naprej pod zemeljsko površino do Planinske jame kjer se združi z reko Pivko iz Postojnske jame in priteče na plano kot reka Unica, drugi del ponikne proti Planinskemu polju, najdaljšo pot naredi voda, ki pride na plan v izvirih pri Bistri. Cerkniško jezero se napolni v glavnem po jesenskem deževju in spomladi, ko se tali sneg. Presiha maja ali junija, včasih pa tudi pozimi. Cerkniško jezero je pomembno zaradi gojenja rib, ki jih ob suši varujejo v delu jezera, ki ne presahen. Okolica jezera je gnezdišče mnogih vrst ptic.

_________________
A pure heart is rare to find...

Lanuin

Olimje se prvič v zgodovini omenja leta 1208. Že v 11. stoletju je na tem mestu stal grad, ki je bil zgrajen leta 1015 in je pripadal grofom von Pilstein. Lastnica gradu je bila tudi sveta Ema Krška.

Grad je menjal več lastnikov. Leta 1550 so grad uredili grofje von Tattenbach v renesančnem stilu. Grof Sakhmardi, ga je preuredil v samostan in ga je leta 1663 podaril pavlinskim menihom, ki so prišli sem iz Lepoglave na Hrvaškem. Pavlinci so leta 1675 na zahodni strani samostana zgradili čudovito baročno cerkev.
Glavni oltar, ki je eden največjih zlatih baročnih oltarjev v Sloveniji, je bil izdelan leta 1680. Najprej je bil črn, tako kot sedaj oba stranska oltarja in prižnica. Vsi oltarji so leseni in pozlačeni. Glavni oltar je narejen v treh nadstropjih. Posvečen je Mariji Vnebovzeti.

Stara lekarna

Po posvetitvi cerkve, so menihi preuredili grajsko kapelo v lekarno. To je tretja najstarejša lekarna v Evropi (za Parizom in Dubrovnikom). Na žalost se oprema ni ohranila. Nekaj posod je v mariborskem pokrajinskem muzeju. Ostale so ohranjene Lerchingerjeve freske iz leta 1780. Freske predstavljajo svetopisemske dogodke s poudarkom na sadežih in rastlinah, ki so jih uporabljali v zdravilne namene.
Že dobrih deset let bratje minoriti skrbimo za župnijo, znamenito baročno cerkev in staro lekarno.
_________________
A pure heart is rare to find...

Lanuin

Grad je naselje v občini Grad. Je središče občine in je največje in najstarejše naselje na Goričkem. V središču vasi stoji romarska cerkev Marije Vnebovzete, ki spada med najkvalitetnejše arhitektonske gotske spomenike Pomurja.

Prvič je bil Grad omenjen kot Lyndwa, nato kot Gornja Lendava, od leta 1952 pa se imenuje Grad - po srednjeveškem gradu na bazaltni vzpetini. V srednjem veku je tu nastalo upravno središče Goričkega in dolgo tudi Ravenskega. Ozemlje je vključil v ogersko državo kralj Béla III. in ga 1183 podaril cisterijanskemu samostanu v Monoštru.
_________________
A pure heart is rare to find...

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli