Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

AngelCaido

Nenavadna medicinska zgodba

Lekarnar je rad dajal nasvete svojim strankam. Nekoc je prisel k njemu moz s hudim prehladom, zato mu je dal sirup.
Naslednjega dne je bolnik ozdravel!

Toda…odkril je, da je naredil veliko napako: sirup ni bil namenjen zdravljenju prehlada – bil je zdravilo za… diarejo!!!

Torej, kaj je povzrocilo ozdravitev: sirup ali…sugestija?
_________________

NIKOLI NE PORUŠI ZA SABO VSEH MOSTOV

..ker nikoli ne veš.. mogoče se pa moraš še vrniti po kaj, kar si imel namesto svojega malega plišastega medvedka in ti je močno priraslo k srcu.

AngelCaido

Jehdi in Hassan sta bila trgovca in zelo dobra prijatelja. Jehdi je bil vesele narave in bolj lahkomiselen , medtem ko je bil Hassan resen in previden. Vendar pa ju je zdruzevala mocna vez prijateljstva, zato jima je tudi posel cvetel, saj se nista nikoli prepirala.
Nekoc sta se napotila v mesto Touria. Prispela sta na obrobje gozda, kjer ju je veliko drevje, vlazne skale in hladna senca kar vabilo k zasluzenemu pocitku. Jehdi je zaspal v trenutku.
Hassan je pogledal prijatelja, vzdihnil in si rekel: »V naravi je, pa spi tako mirno, kot bi bil v svoji lastni hisi. Jaz se bojim, da bi me kdo okradel. Ceprav tat mogoce ne bi odnesel veliko, sem raje previden. Konec koncev, clovek nikoli ne ve, kaj se lahko zgodi.«
Tako je Hassan razmisljal o svojem strahu, ko je naenkrat opazil oso, ki je prilezla ven iz Jehdijeve leve nosnice. Osin skrivnostni ples ga je presenetil. Odletela je proti edinemu boru na skali, trikrat zakrozila in se vrnila k specemu Jehdiju ter mu zlezla nazaj v nosnico.
Ravno v tem trenutku se je Jehdi zbudil in v smehu rekel. »Hassan, ne bos mi verjel. Imel sem precudovite sanje. Predstavljaj si bor, ki stoji na skali, ravno tako kot tale, ki ga vidis. Osa je brencala okrog stebla in njena krilca so brnela, kot bi zelela povedati – tukaj moras kopati, tukaj moras kopati. Zacel sem kopati in nasel velik vrc zlatih kovancev . Nikoli v zivljenju se nisem videl toliko denarja!« »To pa so resnicno cudne sanje,« je odvrnil Hassan. »Ce bi bil jaz na tvojem mestu, bi kopal okoli tega bora tukaj.«
»Ubogi prijatelj, kako si naiven. Sanj nikoli ne jemljem resno. Tukaj je tako zelo vroce, da bi bilo kopati pravo mucenje. Prosim, nadaljujva s potjo.«
Vendar pa je Hassan vztrajal. »Jehdi, sanje kot so te, sigurno nekaj pomenijo. Ce ne bos ti kopal, bom pa jaz. Ves kaj sem ti predlagal? Prodaj mi svoje sanje.«
Jehdi se je zacel glasno smejati. »To je dober posel zame! Koliko mi ponujas zanje?«
»Rekel si, da tam lezi velik kup zlata. Jaz sem tvoj prijatelj in te ne zelim ogoljufati. Ti mi povej na koliko ocenis vrednost svojih sanj.«
Po kratkem razgovoru, sta se dogovorila za 300 kovancev.
»Se nikoli nisem sklenil takega posla. Toliko denarja za nicvredne sanje. Kako si lahkoveren, Hassan.« Prijatelja sta se odpravila k boru, ki jima ga je v sanjah pokazala osa. Jehdi se je zabaval ob pogledu na Hassana, ki se je na moc potil in trudil z lopato. Kopal je toliko casa, dokler ni zaslisal topega zvoka, kot bi udaril ob nekaj trdega.
Kako sta bila trgovca presenecena, ko sta odkrila loncen vrc, poln zlatih kovancev. Preden sta ga razbila, je Hassan ugledal napis blizu rocaja: »prvi od sedmih«.
»Prvi od sedmih. To pomeni, da je nekje zakopanih se sest takih vrcev,« je doumel Jehdi in zal mu je bilo, da je sklenil posel prehitro.
Tokrat sta oba kopala in seveda nasla se sest vrcev, do vrha napolnjenih s kovanci.
Hassan je postavil veliko gostisce sredi mesta in ga poimenoval Poln vrc. Zivel je kot bogat in zadovoljen moz vse do konca svojih dni.
Jehdi je prisel veckrat na obisk in pozdravil prijatelja z besedami: »Torej, Hassan, kako si? Prisel sem pogledat, kaj se je zgodilo z mojimi sanjami.« In prijatelja sta se v smehu potrepljala po hrbtu. Vendar pa se je vsakokrat Jehdi vrnil domov se bolj zalosten, saj je vedel, da ne more odkupiti svojih sanj.
Stvari se ves cas izmenjujejo in prodajajo. Vendar pa se dolocenim stvarem ne da odreci, ne da bi to imelo za posledico nepopravljivo izgubo za osebo, ki se stvari odrece. Nase sanje so nase stvari, tako osebne, tako drage nam, da morajo ostati zive, privite k srcu, kjer cakajo na boljse dni. Z njimi se ne bi smelo trgovati, saj nam dajejo zivljenje.

»Modrost je imeti tako velike sanje, da jih ne zgubis z oci.«
Rabelais

_________________

NIKOLI NE PORUŠI ZA SABO VSEH MOSTOV

..ker nikoli ne veš.. mogoče se pa moraš še vrniti po kaj, kar si imel namesto svojega malega plišastega medvedka in ti je močno priraslo k srcu.

AngelCaido

Zgodba, ki da marsikomu misliti ...

Ime mu je bilo Fleming in bil je reven skotski kmet. Nekega dne, ko je garal za prezivetje druzine, je zaslisal klic na pomoc iz bliznjega mocvirja. Odvrgel je orodje in stekel do mocvirja. Tam je, pogreznjen do pasu v crnem blatu, krical prestrasen decek in se boril, da bi zlezel iz mocvirja. Kmet Fleming je resil fanta iz gotove, grozljive smrti. Naslednji dan je na kmetovo dvorisce pripeljala bogata kocija. Elegantno oblecen plemic je izstopil in se predstavil kot oce decka, ki ga je kmet resil.

"Hocem vam poplacati," je rekel plemic. "Resili ste sinovo zivljenje!"
"Ne, ne morem sprejeti placila za to kar sem storil," je skotski kmet zavrnil ponudbo. Takrat je prisel skozi vrata kmecke koce kmetov sin.

"Je to vas sin?" je vprasal plemic. "Da!" je kmet odvrnil ponosno. "Skleniva kupcijo. Dovolite mi, da mu zagotovim izobrazbo kakrsno uziva moj lastni sin. Ce je mladenic kolickaj podoben ocetu, bo brez dvoma odrasel v moza, na katerega bova oba ponosna."

In tako je tudi bilo. Sin kmeta Fleminga je obiskoval najboljse sole in cez cas je koncal Bolnisnicno medicinsko solo sv. Marije v Londonu ter postal znan po vsem svetu, kot Sir Alexander Fleming, odkritelj penicilina.
Cez leta je plemenitasev sin, ki je bil resen iz mocvirja, zbolel za pljucnico. In kaj ga je resilo tokrat? Penicilin. In kako je bilo ime plemicu? Lord Randolph Churchill. In ime njegovega sina? Sir Winston Churchill.

Nekdo je nekoc rekel: Kar das, to imas.
Delajte, kot da ne potrebujete denarja.
Ljubite, kot da niste bili nikoli prizadeti.
Plesite, kot da vas nihce ne gleda.
Pojte, kakor da nihce ne poslusa.
Zivite, kakor da so nebesa na zemlji. Ker tudi so ...

_________________

NIKOLI NE PORUŠI ZA SABO VSEH MOSTOV

..ker nikoli ne veš.. mogoče se pa moraš še vrniti po kaj, kar si imel namesto svojega malega plišastega medvedka in ti je močno priraslo k srcu.

AngelCaido

'' Pridite in poglejte, dragi kolegi ! Tukaj smo jih nasli, '' je vzkliknil profesor Emilio Fontana trem mozem, ki so mu pazljivo sledili navzdol po razpadajocih stopnicah.
Prebili so se skozi temno, prasno, podzemno sobano v starodavnem samostanu Sv. Janeza, kjer je lezala skrinja iz ebenovine, kot po cudezu zelo lepo ohranjena.
Profesor Fontana se je z zmagoslavnim smehljajem obrnil k ostalim arheologom, medtem ko je z enim naglim gibom odstranil pokrov. Motna svetloba njihovih pred vetrom zavarovanih svetilk se je zlila skupaj in posrkala temo.
Kot eden so se priblizali in pogledali v notranjost. Tu je lezalo dvanajst rokopisov, sijajno ohranjenih barv, vezanih v prvovrstno usnje, kot da bi cakali, da jih nekdo po dolgih stoletjih spet pokaze belemu dnevu.
'' Najstarejsi rokopisi so lezali tukaj, v tem stanju, okoli sedem stoletij, '' je razlozil profesor.
'' In ?'' ga je ustavil eden od bolj nezaupljivih arheologov, '' Fontana, menda nas nisi zvlekel vec kot 6000 milj dalec, da bi videli nekaj nepomembnih reci iz srednjega veka ? Taksne rokopise lahko najdemo kjerkoli v Evropi, in to vsako leto! ''
'' Seveda, to dobro vem, dragi prijatelj, '' je potrpezljivo odvrnil profesor. '' Toda, presenetilo vas bo, da je v vsakem zapisku razsirjena cudna nepravilnost. ''
Govorec zadnje besede, je vsakemu od tovarisev dal en primerek rokopisa. '' Nakljucno obrnite strani. Povejte, kaj ste odkrili ? ''
Trije pari oci so se zaceli svetiti, ko so gledali blescece zlato najdenega zaklada.
Nemudoma so se zaslisali vzkliki obcudovanja, '' Kako cudovito delo! ''
'' Barve so popolnoma ohranjene in kaligrafija (lepopis), znacilna za prepisovalce iz trinajstega stoletja, je edinstvena po svoji prefinjenosti …
'' Kar si odkril so resnicno redki predmeti, Emilio, '' je zakljucil eden od arheologov.
'' Toda posebno vrednost jim ne dajeta njihova kvaliteta in izvirnost, '' je odvrnil Fontana. '' Niste opazili nicesar drugega ? ''
'' No, nic posebnega, razen ce ne mislis na te majhne napake, ki so se ocitno prikradle v moj primerek. Na primer izpuscena crtica na crki T, sredina v G in spirala v L. Nic drugega ne vidim. '''' Pocakaj, '' se je oglasil drugi, '' mislim, da imam jaz enake napake. '''' Jaz tudi, povsem na enak nacin, '' je zacudeno vzkliknil tretji.
'' Eden med tisocimi, gospodje!? '' je Fontano razganjalo od razburjenja. '' To je vrednost tega edinstvenega zaklada. Gotovo veste, da potrebuje menih skoraj celo zivljenje za dokoncanje kvalitetnega rokopisa.
Po mojih izracunih je bil prvi primerek narejen leta 1211, drugi 1274, tretji 1316, medtem ko je bil zadnji dokoncan sele okoli 500 let kasneje!! In vsi vsebujejo enake napake. Dvanajst ljudi je v svojem zivljenju delalo cisto identicne pravopisne napake, ki so jih podedovali od prvega meniha.
Vseeno pa se nam zdijo rokopisi neprecenljivi in edinstveni. Razmisljajte o nauku te zgodbe, ko se boste vracali domov …''
Kaj nam je razkrila zgodba ? Kakrsnekoli napake, slabosti, nagnjenja ali hibe smo podedovali od svojih prednikov, nase zivljenje se vedno pripada nam in ohranja svojo edinstvenost.
Bremen, ki jih nosimo, tezkih in morda nadleznih, se ne moremo kar znebiti, prav tako pa nam ne smejo prepreciti nadaljevanja nasega zivljenjskega potovanja.

_________________

NIKOLI NE PORUŠI ZA SABO VSEH MOSTOV

..ker nikoli ne veš.. mogoče se pa moraš še vrniti po kaj, kar si imel namesto svojega malega plišastega medvedka in ti je močno priraslo k srcu.

AngelCaido

Stara indijanska legenda pripoveduje o pogumnem mozu, ki je nasel orlovo jajce in ga dal v gnezdo prerijske kokosi. Orlic se je izlegel istocasno kot vsi ostali piscancki prerijske kokosi in tako so skupaj rasli.
Celo svoje zivljenje je mlad orlic pocel stvari, tako kot jih pocnejo prerijske kokosi. Po zemlji je brskal za zuzelkami in crvi. Kokodakal je tako kot prerijske kokosi. In ko je hotel leteti, je bilo okrog vedno polno perja in uspelo mu je le kak meter ali dva. Konec koncev, tako letijo prerijske kokosi.
Leta so minevala in orel je rasel. Nekega dne je visoko na jasnem nebu zagledal kroziti velicastno ptico. Elegantno je velika ptica jahala zracne tokove in pri tem komajda premikala svoja velicastna zlato-rjava krila.
»Kako lepa ptica,« je zaklical orel svojim prerijskim prijateljem. »Katera ptica je to?«
»To je orel, kralj ptic,« je zakokodakal njegov sosed. »Pozabi nanj. Ti nikoli ne bos orel.«
In tako je orel res pozabil na velicastno ptico in umrl, mislec da je prerijska kokos.

Ali si kdaj pomislil, da si manj, kot bi lahko bil? Tako kot orel, ki je mislil, da je prerijska kokos?

_________________

NIKOLI NE PORUŠI ZA SABO VSEH MOSTOV

..ker nikoli ne veš.. mogoče se pa moraš še vrniti po kaj, kar si imel namesto svojega malega plišastega medvedka in ti je močno priraslo k srcu.

AngelCaido

Predstavljajte si skupino ljudi, zaprtih v votlini v katero uspe priti le malo svetlobe. V votlini so ze od otrostva in ne poznajo zunanjega sveta, saj ga niso se nikoli videli. Ne vedo, cesa so sposobni, kaksne kvalitete premorejo; ne poznajo svojih talentov in spretnosti.Edina stvarnost, ki jo poznajo, je pravzaprav zelo siromasna, saj ni nic drugega kot le odsev tistega, kar se resnicno dogaja zunaj.
Zdaj pa si predstavljajte, da v votlino vstopi bitje z dobrimi nameni in osvobodi vse zaprte. Enega v temi prime za roko in ga popelje proti izhodu. Kako, mislite, se bo pocutil jetnik? Srecno, veselo?
In, kaj mislite, bo rekel, ce mu zagotovite, da je do sedaj videl le prazno slepilo, da je po nepotrebnem trpel, ko pa je izhod le par korakov stran?
Nerodno mu bo, in vi se mu boste zdeli naivni. Njegova nesreca se njemu zdi bolj resnicna in zazelena kot pa moznost srece in uspeha, na katerega se se ni navadil.
Kljub temu pa, sreca je zunaj, na dosegu roke. Dovolj je ze par korakov, da pridemo ven iz svojih votlin; z lastnimi mocmi, ali pa, ce je potrebno, s pomocjo drugih.

»Ce izgubimo upanje v uspeh, ga nikoli ne bomo doziveli!«

Akhenaton

By losing hope of success, one ends up with not
succeeding."
Akhenaton

_________________

NIKOLI NE PORUŠI ZA SABO VSEH MOSTOV

..ker nikoli ne veš.. mogoče se pa moraš še vrniti po kaj, kar si imel namesto svojega malega plišastega medvedka in ti je močno priraslo k srcu.

Lanuin

Zgodba o labodu in škorpijonu

Škorpijon je na jezeru videl čudovitega laboda in mu zaklical: »Labod! Rad bi prišel na drugo stran jezera. Me lahko pelješ preko, ker je tu zmanjkalo hrane?« Labod pa mu je odgovoril: »Škorpijon poznam te, in če te vzamen nase me boš pičil in bom umrl.« Pa je rekel škorpijon: »Labod, če te bom pičil bova umrla oba, ker se bom potem utopil.« Labod si je mislil, da mu je postavil dober argument in je odgovoril: » Dobro, zaupam ti in ti bom verjel. Skoči na moj hrbet in te bom zapeljal čez.« Ko sta bila na sredini jezera, je labod začutil močno bolečino v hrbtu in je s solzami v očmi rekel škorpijonu: »Škorpijon, pičil si me in zdaj moram umreti.« Škorpijon pa je le odgovoril: »Labod, žal mi je, ampak takšen sem pač.«

In nauk te zgodbe: nekateri ljudje si enostavno ne morejo pomagat, potrebujejo našo pomoč.

_________________
A pure heart is rare to find...

DulceLocura · Objavljeno: Sre 06 Jun 2007 14:55 Naslov sporočila:

Znana je legenda o mozu, ki se je izgubil v puscavi in je umiral od zeje. S tezavo se je vlekel naprej, dokler ni prisel do zapuscene hise. Pred podirajoco se, zapusceno, od vremena mocno naceto bajto, brez oken, je stal vodnjak z rocno crpalko (stirno). Moz se je privlekel do njega in zacel mrzlicno crpati. A iz vodnjaka ni pritekla niti kapljica vode. Sele potem je zraven njega opazil zamasen vrc, na njem pa sporočilo:
»Najprej moraš v stirno natociti nekaj vode, prijatelj.
P.S.: Preden odides, spet napolni vrc.«
Izvlekel je zamasek in videl, da je vrc poln vode. Naj zdaj to vodo zlije v stirno? Kaj pa, ce vseeno ne bo delovala? Izgubil bi se to vodo. Ce popije vodo iz vrca, zagotovo ne bo umrl od zeje. Ali pa naj uboga ta navodila, napisana na vrcu in zlije vodo v zarjavelo stirno? Nekaj mu je reklo, naj vendarle uboga nasvet in sprejme to tvegano odlocitev. Uspel je zliti vso vodo iz vrca v staro, zarjavelo stirno, potem pa je spet zacel divje crpati. In kmalu je na plano privrela voda! Dobil jo je dovolj, da se je dobro odzejal. Nato je spet napolnil vrc, ga zacepil in pod napisano navodilo dopisal:
»Verjemite, resnicno deluje. A najprej moras dati vse, kar imas, da potem dobis nazaj.«
_________________
* JANKO&METKA *

DulceLocura · Objavljeno: Sre 06 Jun 2007 14:58 Naslov sporočila:

Nekoč je živel par z 12 let starim fantom in oslom. Odločili so se, da
bodo potovali, delali in spoznali svet. Tako so odpotovali vsi trije z
oslom vred. Prišli so v prvo vas in ljudje so komentirali: "Poglejte
tistega fanta, sploh ni lepo vzgojen. On sedi lepo na oslu, njegovi
ubogi starši, že ostareli, pa ga porivajo."
Žena reče možu: "Ne bomo dovolili, da ljudje grdo govorijo o najinem
otroku." Mož je posadil otroka na tla in se sam povzpel na osla.
Ko so prispeli v drugo vas, so ljudje mrmrali: "Poglejte, sram naj bo
tipa - pusti, da otrok in uboga žena porivata osla, medtem ko je on
komot v sedlu".
Odločili so se, da se bo žena povzpela na osla, medtem ko bosta oče in
sin držala uzdo za vlečenje osla.
Prišli so v tretjo vas in ljudje so komentirali: "Ubogi človek! Delal je
cel dan, sedaj pa pusti, da je žena zlezla na osla. In ubogi sin, kdo
ve, kaj ga še čaka s tako mamo!"
Zmenili in odločili so se, da se bodo vsi trije povzpeli na osla za novo
nadaljevanje svoje poti.
Prispeli so v naslednjo vas in poslušali, kaj pravijo vaščani: "Pošasti
so, bolj pošasti kot osel, ki jih nosi. Mu bodo hrbet zlomili!"
Na koncu se obupani odločijo, da bodo vsi trije stopili z osla in hodili
ob oslu, ampak ko so šli skozi naslednjo vas, niso mogli verjeti
govoricam ljudi, ki so se jim smejali: "Poglejte tiste tri idiote:
hodijo, tudi če imajo osla, ki bi jih lahko nosil!"

NAUK ZGODBE: zmeraj te bodo kritizirali, govorili slabo, grdo o tebi in bo težko spoznati koga, ki mu boš všeč takšen, kot si. Torej, živi kot
verjameš, delaj, kar ti pravi srce, tisto, kar želiš. Ampak življenje je
kot igra v gledališču, ki nima začetnih vaj. Tako torej: poj, smej se,
pleši, ljubi in globoko uživaj vsak trenutek svojega življenja, preden
pade zastor in se predstava konča brez aplavzov.
_________________
* JANKO&METKA *

flea · Objavljeno: Pet 08 Jun 2007 19:55 Naslov sporočila:

Velik potepuški pes se je znašel v nenavadni sobi: vse stene so bile od vrha
do tal prekrite z ogledali.

Ves preseneèen je v trenutku spoznal, da ga je obkrožila cela tolpa psov.
V jezi in strahu je začel kazati zobe,
renčati in lajati. Psi okoli njega so, normalno, ponavljali za njim:
renčali so in kazali zobe.

Da bi se ubranil pred napadom, se je pes začel vrtoglavo hitro vrteti
okoli svoje osi, dokler ni s vso silo planil v enega od namišljenih
napadalnih psov.

Napol mrtev in krvav se je sredi razbitega ogledala zgrudil na tla.

Če bi ob prihodu samo enkrat prijazno pomahal z repom, bi ga vsi psi
sprejeli prijazno.
_________________
your energy makes the sun shine !

DulceLocura · Objavljeno: Tor 17 Jul 2007 02:03 Naslov sporočila:

Dojencka v maternici se pogovarjata:
- A verjames v zivljenje po rojstvu?
- Seveda. Zagotovo obstaja nekaj po rojstvu. Morda sva sedaj tukaj
zato, da se pripraviva na zivljenje po rojstvu.
- To je neumnost. Ni zivljenja po rojstvu. Le kako bi taksno zivljenje izgledalo?
- Ne vem tocno, toda preprican sem, da bo bolj svetlo in lahko bova
hodila in jedla z lastnimi usti.
- To je popolna bedarija! Ves, da je nemogoce teci. In da bi jedla z lastnimi usti? To je noro! Za to vendar imava popkovino. Povem ti: po rojstvu ni zivljenja.
- Popkovina je prekratka. Preprican sem, da je nekaj po rojstvu, nekaj
precej drugacnega kot to, na kar sva navajena.
- Toda nihce se se ni vrnil od tam. Zivljenje se z rojstvom konca. Poleg
tega pa, zivljenje ni nic drugega kot obstoj v ozkem, temacnem okolju.
- No, ne vem natancno, kako izgleda zivljenje po rojstvu, toda v vsakem
primeru bova srecala najino mamo. Ona bo potem skrbela za naju.
- Mama! Ti verjames v mamo? In kje naj bi, po tvoje, bila?
- Vsepovsod okoli naju, seveda. Zahvaljujoc njej sva ziva. Brez nje
sploh ne bi obstajala.
- Ne verjamem! Mame nisem nikoli videl, zato je jasno, da ne obstaja!
- Mogoce res, toda vcasih, ko sva popolnoma tiho, jo lahko slisiva,
kako poje in boza najin svet. Ves, preprican sem, da se zivljenje z rojstvom
pravzaprav sele zacne.
_________________
* JANKO&METKA *

me,me,me and only me · Objavljeno: Čet 26 Jul 2007 14:59 Naslov sporočila:

PUNCA: Daj malo bolj počasi, no!

FANT: Ne, ker je zabavno.

PUNCA: Ne, pa ni! Strah me je, prosim!

FANT: Potem pa reci da me ljubiš!

PUNCA: Saj veš, da te ljubim!

FANT: Objemi me! ...ga objame...

FANT: Prosim vzemi z moje glave čelado, ker me moti.

V časopisu naslednji dan: Motor se je zabil v stavbo ker so odpovedale zavore.Dve osebi sta bili na tem motorju, le ena je preživela.Resnica je,da je na pol poti fant ugotovil, da so zavore uničene, amapk tega ni hotel povedati svoji punci.Hotel je še zadnjič slišati,da ga ima rada in še zadnjič je hotel občutiti njen objem.Potem jo je prosil, da je dala njegovo čelado na svojo glavo,ker je hotel,da ona preživi, čeprav je to pomenilo,da bo on umrl.

Nauk:
Če ljubiš nekoga takooo močno, mu to povej, preden bo prepozno! To sporočilo je zato, da se zavete, da nikoli ne veste kdaj boste izgubili bližnjega ali nekoga, ki ga imate zelo radi, ali pa celo, da bo izgubljeno vaše življenje!
_________________
×živeli bomo do smrti...nč dlje×

DulceLocura

Nosac vode v Indiji je imel dve veliki vedri, vsako je viselo na enem koncu dolge palice, ki jo je nosil okoli vratu. Eno izmed veder je imelo luknjo; medtem ko je v prvem vedru bilo na koncu dolge poti od reke do gospodarjeve hise vedno polno vode, jo je bilo v pocenem vedru le polovica. Polni 2 leti se je to dogajalo vsak dan, nosac je vedno prinasal eno in pol vedro vode v gospodarjevo hiso.
Seveda je celo vedro bilo ponosno na svoj dosezek, saj je bilo za svojo nalogo popolno. Ubogo poceno vedro pa se je sramovalo svoje nepopolnosti in dejstva, da zmore le polovico tistega, za kar je bilo narejeno.
Po dveh letih je poceno vedro nekega dne ob strugi ogovorilo nosaca:
»Sramujem se samega sebe in zelelo bi se ti opraviciti.«
»Zakaj, cesa te je sram?« je vprasal nosac.
»Zadnji dve leti sem zaradi razpoke na moji strani nosilo le polovico vode, saj voda vso pot do gospodarjeve hise uhaja iz mene. Zaradi moje hibe moras toliko delati in ne dobis popolnih rezultatov za svoj trud.« je reklo vedro.
Nosacu se je staro poceno vedro zasmililo in socutno je rekel: »Ko se bova vracala proti gospodarjevi hisi, bodi pozorno na cudovite roze ob poti.«
Res je vedro opazilo cudovite divje roze, ki jih je sonce grelo ob poti v hrib in to ga je nekoliko razvedrilo. A na koncu poti se je se vedno pocutilo zalostno, saj je spustilo polovico vode. Zato se je ponovno opravicilo nosacu za svojo napako.
Nosac je rekel: »Ali si opazilo, da so roze le na tvoji strani poti, na strani drugega vedra pa ne? To je zato, ker ze od nekdaj vem za tvojo hibo, zato sem jo koristno izrabil. Na tvoji strani poti sem posejal semena roz, ti pa si jih vsak dan zalivalo, ko smo korakali po poti od reke. Tako lahko ze dve leti nabiram te cudovite roze in z njimi okrasim gospodarjevo mizo. Ce ti ne bi bilo taksno kot si, ne bi imeli te lepote, ki krasi njegovo hiso.«

Vsak od nas ima svoje enkratne napake. Vsi smo pocena vedra. Nekateri izmed nas se ne postaramo v sijaju, nekateri nismo tako pametni, nekateri so visoki, veliki, nekateri plesasti, nekateri fizicno sibki; vendar so ravno te napake in hibe tiste, ki nasa zivljenja delajo tako zanimiva in hvalezna.

Vsakega moramo sprejeti taksnega, kot je in v njem iskati dobro. Veliko dobrega je tam zunaj. Veliko dobrega je v tebi.

Fleksibilni so blazeni, saj jim ni moc odvzeti oblike. Ceni vse razlicne ljudi v svojem zivljenju. Ce ne bi bilo razpok v nasih zivljenjih, bi bilo precej dolgocasno.
_________________
* JANKO&METKA *

AngelCaido · Objavljeno: Sob 17 Nov 2007 11:19 Naslov sporočila:

Nekega dne, ko sem bil prvi letnik v srednji soli, sem videl fanta iz mojega razreda iti domov. Ime mu je bilo Kyle. Izgledalo je, da je nesel domov vse knjige. Mislil sem si:''Zakaj bi kdo nesel vse svoje ucbenike domov v petek? Res mora biti piflar.''
Sam sem imel kar lepo splaniran vikend (zurke in nogometna tekma z mojim prijatelji jutri popoldan), zato sem skomignil z rameni in sel naprej. Ko sem hodil, sem videl, da gre proti temu fantu gruca otrok. Tekli so k njemu, mu podrli vse knjige na tla in ga spotaknili, da je padel v blato. Njegova ocala so poletela in videl sem, kako so pristala v travi 5m stran od njega. Pogledal je gor in videl sem to obupno zalost v njegovih oceh. V srcu sem cutil z njim. Zato sem tekel do njega in medtem, ko se je plazil po tleh in iskal ocala, sem videl solzo v njegovih oceh. Ko sem mu podal ocala, sem rekel:''Tisti fantje so bedaki. Res bi morali odrasti.'' Pogledal me je in rekel:''Hej, hvala!'' Na njegovem obrazu je bil velik nasmesek. To je bil eden tistih nasmeskov, ki izkazujejo resnicno zahvalo. Pomagal sem mu pobrati knjige in ga vprasal kje zivi. Kot se je izkazalo, je zivel blizu mene, zato sem ga vprasal, zakaj ga nisem prej videl. Rekel je, da je pred tem hodil v privatne sole. Prej se ne bi nikoli druzil s kakim fantom, ki je hodil v privatno solo. Vso pot do doma sva sla pes in pomagal sem mu nesti nekaj knjig.
Izkazalo se je, da kar zanimiv fant. Vprasal sem ga, ce bi hotel z mojimi prijatelji igrati nogomet. Rekel je da zeli. Druzili smo se cel vikend in bolj, ko sem spoznaval Kyle-a, bolj mi je bil vsec in moji prijatelji so bili istega mnenja. Prisel je ponedeljek zjutraj in tam je bil Kyle spet z ogromnim kupom knjig. Ustavil sem ga in rekel:''Ti si bos pa res natreniral misice s tem kupom knjig, ki jih nosis vsak dan!'' Samo smejal se je in mi dal polovico knjig.
Skozi naslednja stiri leta sva z Kyle-om postala najboljsa prijatelja. Ko sva bila zadnji letnik, sva zacela razmisljati o faksu. Kyle se je odlocil za Georgetown in jaz za Duke. Vedel sem, da bova vedno prijatelja da kilometri ne bodo nikoli problem. On je zelel biti zdravnik jaz pa sem ciljal v poslovne vode z nogometno stipendijo.
Kyle je bil zadolzen za poslovilni govor v nasem razredu. Ves cas sem ga drazil, da je piflar. Moral je pripraviti govor za maturo. Tako vesel sem bil, da nisem jaz rabil iti na tisti oder in govoriti.
Na dan mature sem videl Kyle-a. Izgledal je cudovito. On je bil eden tistih, ki so res nasli sami sebe skozi srednjo solo. Malo je ''napolnil'' svojo postavo (z misicami) in zelo dobro je izgledal z ocali. Imel je vec zmenkov kot jaz in punce so ga obozevale. Kako sem bil vcasih ljubosumen.
Danes je bil eden tistih dni. Videl sem, da je nervozen zaradi svojega govora. Zato sem ga lopnil po hrbtu in rekel:''Hej, veliki moz, odlicen bos!'' Pogledal me je z enim tistih pogledov (hvaleznih) in sem nasmejal. ''Hvala,'' je rekel. Ko je zacel svoj govor, se je odkasljal in pricel.
''Matura je cas, ko se zahvalimo vsem tistim, ki so nam pomagali skozi tista tezka leta. Svojim starsem, uciteljem, bratom, sestram, mogoce trenerju... ampak najbolj svojim prijateljem. Tukaj sem, da vam povem, da je biti nekomu prijatelj, najvecje darilo, kar ga lahko tej osebi daste.
Povedal vam bom zgodbo.'' Samo gledal sem svojega prijatelja v neveri medtem, ko je razlagal zgodbo o prevem dnevu najinega srecanja. Cez vikend se je nameraval ubiti. Govoril je o tem, kako si je izpraznil omarico, zato da njegova mama kasneje ne bi rabila tega potem poceti in nositi domov vseh njegovih stvari. Globoko me je pogledal in mi namenil majhen nasmesek.
''Hvala Bogu, sem bil resen. Moj prijatelj me je resil pred neizgovorljivim.''
Slisal sem vzdih, ki je potoval skozi mnozico medtem, ko nam je ta ceden, popularen fant razlagal o svojem najsibkejsem trenutku. Videl sem njegovo mamo in oceta kako me gledata in se mi smejita s tistim istim hvaleznim nasmeskom. Sele takrat sem dojel globino vsega tega. Nikoli ne podcenjuj moci svojih dejanj.
Z eno majhno gesto lahko nekomu spremenis zivljenje. Na bolje ali na slabse.

'Prijatelji so angeli, ki nas dvignejo na noge, ko nasa krila pozabijo kako leteti.''

_________________

NIKOLI NE PORUŠI ZA SABO VSEH MOSTOV

..ker nikoli ne veš.. mogoče se pa moraš še vrniti po kaj, kar si imel namesto svojega malega plišastega medvedka in ti je močno priraslo k srcu.

CEDEVITA · Objavljeno: Sob 17 Nov 2007 13:13 Naslov sporočila:

ful lepa zgodba
_________________
CEDEVITA
9 vitaminov

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli